Okoljski toksini nam gredo na živce

Alzheimerjeva bolezen in demenca sta v porastu ne le zaradi vse večjega staranja zahodnih industrializiranih družb, temveč po naših opažanjih, ki se že desetletja vedno znova potrjujejo, zlasti zaradi številnih, vseprisotnih okoljskih toksinov, kot so svinec in živo srebro (zelo visoka stopnja onesnaženosti) ter v maščobah topne površinsko aktivne snovi (naši možgani so večinoma sestavljeni iz maščob).

V večini primerov ugotavljamo pomanjkanje bistvenih hranil, kot so maščobe omega-3 in fosfolipidi, pomanjkanje ustreznega, uravnoteženega vnosa vitaminov (zlasti vitaminov skupine B), pomanjkanje bistvenih mineralov in elementov v sledovih.

Kronično pomanjkanje O2 (pomanjkanje kisika), ki je posledica arterioskleroze ali sindroma spalne apneje, in prikrito trajno vnetje arterij, ki oskrbujejo možgane, prav tako spodbujata razvoj Alzheimerjeve bolezni.

Praviloma so pri razvoju Alzheimerjeve bolezni/demence hkrati vključeni vsi zgoraj opisani mehanizmi. Alzheimerjeva bolezen/demenca torej ni neizogibna usoda, temveč lahko nanjo posebej vplivamo in jo v večini primerov preprečimo s pravočasnimi in usmerjenimi protiukrepi.

Nevrološke bolezni, tako kot druge toksične in avtoimunske bolezni, so v zadnjih desetletjih v porastu. Edina možna razlaga tega pojava je nenehno naraščanje vsakodnevnih okoljskih toksinov in hkratna izguba življenjsko pomembnih hranil v hrani, ki je na pogled morda videti dobro, vendar vsebuje vse manj življenjsko pomembnih in protivnetnih hranil. Hitra in hitro pripravljena hrana spodbujata kronična prikrita vnetja, za vse ostalo pa poskrbijo ekstremna saharizacija vseh živil in slabe maščobe (transmaščobe) (glej na primer film Michaela Moora "Super Size Me").

Naš živčni sistem je sestavljen iz 64 % različnih maščob. Vse v maščobah topne snovi, ki jih vsakodnevno uporabljamo v današnjem vsakdanjem življenju, so potencialni krivci za poškodbe našega živčnega sistema.

Razstrupljanje možganov

Zaradi posebej visoke povprečne presnove v možganih je tudi potreba po odstranjevanju biokemičnih odpadkov posebej visoka. To je pri tem še toliko bolj pomembno, saj nekatere snovi, zlasti nepravilno oblikovane beljakovine in nešteto okoljskih toksinov, predstavljajo nevarnost za možgane.

Odstranjevanje odpadkov v možganih je oteženo zaradi filtrirnih sistemov krvno-možganske pregrade in pregrade med krvjo in cerebrospinalno tekočino ter zaradi izključenosti limfnega sistema. Slednji sega od zunaj le v možganske ovojnice.

Čeprav obstajajo konkretni znaki obstoja posebnega sistema razstrupljanja v možganih že od osemdesetih let prejšnjega stoletja, so ga kot samostojen notranji krvni obtok odkrili šele leta 2012 s pomočjo novih metod odkrivanja. Poimenovali so ga glimfni sistem v povezavi z limfnim sistemom in zaradi ključne vloge glijskih podpornih celic.

Skozi ozke žilne prostore okoli zunanje stene žil, tako imenovani perivaskularni prostor, majhen del cerebrospinalne tekočine iz prostora med lobanjo in možgani (subarahnoidni prostor ali zunanji cerebrospinalni prostor) doseže vsa področja možganov, se tam s pomočjo glija razporedi in nazadnje odteče nazaj v meninge in limfni sistem zunaj možganov, pri čemer s seboj odnese toksine in odpadne snovi.

Zato imamo priložnost, da možgane pri razstrupljanju podpremo zelo specifično.

Vir:

Vir: Hamburg Biologicum

www.biologicum.info/alzheimer