Dr. Dietrich Klinghardt (rojen leta 1950 v Berlinu) je študiral medicino v Freiburgu in od leta 1982 dela kot zdravnik v Seattlu (ZDA). Ni ga zanimal le videz bolezni, temveč je začel raziskovati tudi njen vzrok. Hitro je dosegel meje konvencionalne medicine, se naučil različnih alternativnih metod in z leti razvil lastne oblike diagnostike in terapije (test avtonomne regulacije, psihokineziologija, terapije mentalnih polj), ki so od takrat postale del medicine kot metoda Klinghardt.

Leta 1996 je Klinghardt ustanovil Inštitut za nevrobiologijo INK. Naloga inštituta je ohranjati in razširjati Klinghardtove nauke v nemško govorečih državah.

Kaj so težke kovine?

Težke kovine (SM) imenujemo težke kovine, ker je njihova specifična teža večja od specifične teže drugih kovin, lahkih kovin. V to skupino težkih kovin spadajo npr: živo srebro, svinec, kadmij, nikelj, cink, baker. Med lahke kovine spadajo aluminij, titan in nekatere druge. Nekatere kovine se naravno pojavljajo v nas: npr. baker je prisoten v naših rdečih krvničkah in številnih encimih. Selen je pomembna kovina, ki se na primer pojavlja v ščitnici in jo potrebujemo, cink v imunskem sistemu, magnezij v belih krvničkah in številnih encimih itd. Vse kovine, ki se naravno pojavljajo v nas, običajno imenujemo elementi v sledovih.

Vse kovine, ki ne bi smele biti v nas, vendar so v nas, pa zaradi poenostavitve pogosto združujemo pod izrazom težke kovine. Čeprav je aluminij lahka kovina, ga zaradi jezikovnih razlogov pogosto uvrščamo med težke kovine, saj ima podobne strupene funkcije. In če nadaljujemo s seznamom, obstaja še nekaj mejnih kovin, za katere še vedno ne vemo, ali se naravno pojavljajo v nas ali so v nas kot znak zastrupitve.

Kje se zastrupljamo?

Težke kovine lahko zaužijemo s hrano. Skoraj vse ribe so onesnažene s težkimi kovinami, saj je morje postalo industrijski koš za smeti. Še posebej ribe, ki so nekoliko bolj razvite, kot so mečarice, tune in morski psi.

Večje ribe jedo manjše ribe, manjše ribe jedo še manjše ribe, najmanjše ribe pa jedo mehkužce, ki se sprehajajo po morskem dnu.

Težke kovine se v ozračje sproščajo predvsem v industriji pri izgorevanju in nato na poljih v našo hrano. Titanov dioksid je pogost konzervans v zdravilih. Težke kovine, kot je kadmij, absorbiramo tudi z izpušnimi plini avtomobilov.

npr. kadmij.

Številna zdravila in cepiva še vedno vsebujejo živo srebro.

Kovine se lahko absorbirajo tudi skozi kožo, npr. če imate artritis, lahko na roki nosite bakren prstan. Baker se absorbira skozi kožo in lahko ustvarite dovolj visoko raven bakra, da ublažite nekatere oblike artritisa.

Notranji zrak v naših domovih je pogosto precej onesnažen z onesnaževali, kot so PCP, težke kovine, lindan, formaldehid, azobarve, pesticidi in insekticidi. Posledica so lahko alergije, težave z dihanjem, pekoče oči, glavoboli in nepojasnjena stalna utrujenost, multipla kemična občutljivost (MCS) in celo rak. Onesnaženost zraka v stanovanjih z novo notranjo opremo je pogosto do 50-krat večja kot na prometnih cestnih križiščih.

Zgodovina amalgama

Amalgam je star 150 let in je bil izumljen v Franciji. Prvi zdravniki, ki so prišli v Ameriko in s seboj prinesli amalgam, so bili aretirani kot šarlatani. Amalgam je bil prepovedan. Nato pa je na skrivaj prišel v Ameriko in sledila je amalgamska vojna, kot so jo takrat imenovali. Bili so ljudje, ki so trdili, da je amalgam dober, in ljudje, ki so trdili, da imajo ljudje, ki imajo amalgam, bolečine v hrbtu ali so na invalidskih vozičkih, nekateri so že umrli, ljudje brez amalgama pa so še vedno zdravi. Toda pritisk prebivalstva je bil takrat tako velik, ker je bil amalgam veliko cenejši od zlata.

Vdihavanje

Najnevarnejši vir težkih kovin je vdihavanje. Pri vdihavanju uparjenega živega srebra se 82 % živega srebra absorbira in odloži v živčnem sistemu. Če živo srebro zaužijete, ga telo absorbira le približno 7 %; preostalo je tako tesno vezano na sestavine hrane in pride ven z blatom.

Če se razbije živosrebrni termometer ali varčna sijalka, so hlapi živega srebra dovolj, da pri otrocih povzročijo resne poškodbe vseh vrst.

Amalgam

Zobni amalgam je mešanica, sestavljena iz 50 % tekočega živega srebra in 50 % prahu iz bakra, srebra, kositra, cinka in sledi drugih težkih kovin (paladij). Ta material je cenovno zelo ugoden in enostaven za obdelavo, kar je glavni razlog za razširjeno uporabo tega materiala za zobne zalivke. Težke kovine iz zalivk z abrazijo med žvečenjem in kislo ali vročo hrano pridejo v slino, od koder prek prebavnega trakta vstopijo v krvni obtok.

Izračunali so, da v sedmih letih polovica živega srebra iz zobne zalivke izhlapi, 80 % pa ga ostane v živčnem sistemu. Plomba lahko tehta od 500 do 1000 mg = 1 g, kar za plombo ni nič nenavadnega, kar pomeni, da je v plombi 500 mg živega srebra. Izračunano je, da je smrtni odmerek za metil živo srebro manjši od 1 mg. Preživimo ga le zato, ker ima telo čas, da ga razporedi.

Bakterije v ustih in črevesju lahko živo srebro iz zobnih zalivk pretvorijo v metil živo srebro, ki je 50-krat bolj strupeno kot drugo živo srebro.

Če povprečnemu pacientu z osmimi amalgamskimi zalivkami v ustih dve uri po zaužitju hrane z napravo, ki lahko meri pare živega srebra, izmerimo koncentracijo, je rezultat pogosto 100- do 200-krat višji od dovoljene vrednosti v industriji.

Živo srebro (Hg)

Živo srebro je daleč najbolj strupena težka kovina in je 10-krat bolj strupeno od svinca ter 3-krat bolj strupeno od arzena. Ker se v našem življenju nabere cel koktajl težkih kovin in drugih kemičnih toksinov, pride do sinergijskega učinka, kar pomeni, da se učinek posamezne snovi mnogokrat poveča.

Svinec

Leta 1997 je bila izvedena epidemiološka študija, v kateri so pregledali 4-5 sto let stara okostja in okostja zadnjih 10 let, pri čemer so ugotovili, da je vsebnost svinca v naših kosteh 500- do 1000-krat večja kot pred 400 leti.

Vemo, kaj povzroči zastrupitev s svincem. Ima velike učinke na možgane, na duševni razvoj otrok, zlasti razvoj inteligence je precej zavrt. V kosteh zastrupitev s svincem povzroči motnje v nastajanju krvi, kar lahko privede do levkemije, anemije, limfoma in tumorjev krvotvornega sistema.

Živo srebrov termometer in varčna svetilka

Če se razbije termometer ali varčna sijalka z živim srebrom, se živo srebro pri sobni temperaturi sprosti in izhlapi. Hlapi so brez okusa, vonja in nevidni.

Bilo je že več smrtnih primerov, ko so otroci povohali razbit termometer z živim srebrom in če so ga vdihnili dovolj, so čez nekaj časa ali dni utrpeli odpoved ledvic in umrli.

Pomembno: dobro prezračite in se izogibajte prostoru.

Posledice zastrupitve s težkimi kovinami

Zaradi živega srebra ne delujejo nekateri encimi, vključno s tistimi, ki so odgovorni za razstrupljanje.

Zastrupitev s težkimi kovinami v našem telesu povzroči kronične okužbe, vključno z glivicami, bakterijami, mikoplazmo in virusi. Simptome, ki jih ima bolnik, pogosto sprožijo okužbe. In največja napaka, ki se dela v medicini, je, ko se okužba zdravi brez spremembe okolja z odstranjevanjem težkih kovin.

Medtem je konvencionalna medicina potrdila, da se v vseh nas kopičijo nevrotoksini. Nevrotoksini so tudi težke kovine, ki imajo sinergijski (krepitveni) učinek z drugimi toksini.

Depoziti v telesu

Obstajajo tako imenovani depoziti živega srebra, ki se odlagajo v okoliškem tkivu ali na mestih vezivnega tkiva, kot so sklepne kapsule, ramenski sklepi, čeljustni in kolenski sklepi ter lasje.

Fibromialgija je bolezen, ki večinoma prizadene ženske. Te se pritožujejo zaradi bolečin po vsem telesu na področju mišic, vezivnega tkiva in kosti z blago depresijo in nespečnostjo. Živo srebro se odlaga v plasti tkiva, ki obdaja mišice. Dr. Klinghardt je v štirih mesecih popolnoma ozdravil vse bolnike s fibromialgijo (več kot 1000).

Povečan vnos okoljskih toksinov

Ljudje, ki so izpostavljeni živemu srebru, vedno bolj absorbirajo druge okoljske toksine, saj živo srebro preprečuje, da bi se celica pred njimi zaprla, in omogoča, da se v celico absorbira več težkih kovin, pesticidov in formaldehida. Posledično se lahko pri ljudeh, ki so izpostavljeni amalgamu, toksini kopičijo 30- do 100-krat bolj. Toksičnost samih snovi se poveča do 2500-krat.

Občutljivost na elektrosmog

Živo srebro in druge kovine delujejo kot "antene", ki povečujejo občutljivost na elektromagnetno sevanje. Pri tem se v obremenjeni epifizi sprošča manj melatonina ali pa je moten ritem njegovega sproščanja.

Tresavica (Parkinsonova bolezen)

Pri tresoči paralizi so uničene celice substantia nigra (črna snov) v možganih, ki proizvajajo nevrotransmiter dopamin. To povzroči tresenje, togost in pomanjkanje gibanja ter simptome, kot so potenje, motnje uravnavanja krvnega tlaka in psihološke spremembe.

Vzrok: zastrupitev, pesticidi, težke kovine, zdravila

Živo srebro v živčnih celicah

Po eni strani je živo srebro težko odstraniti iz živčevja. Po drugi strani pa pravijo, da če so te cevke uničene, se živec ne more več pravilno hraniti, ne more več pravilno urinirati in odvajati blata. Tudi živčne celice so živi organizmi, ki imajo te funkcije, in to gre skozi cevke, in če so blokirane, ne pride nič ven, živčne celice pa so zastrupljene z lastnimi snovmi.

To vpliva tudi na to, da vsi drugi toksini, ki vstopajo v celico, ne morejo več iz nje. Dioksin, formaldehid in vsi pesticidi, insekticidi itd.

Študije o učinkih živega srebra

Pred mnogimi leti so na Univerzi v Calgaryju v Kanadi izvedli študijo, v kateri so ovcam dali živosrebrne zalivke (amalgam). Vanje so vstavili radioaktivno živo srebro, tako da so ovce kasneje lahko postavili pred kamero, ki zaznava radioaktivnost. Lahko bi jih fotografirali in ugotovili, kje v ovci je živo srebro.

V 24 urah je bila celotna hrbtenjača impregnirana, vsi možgani so bili polni živega srebra, vključno z nadledvičnicami in endokrinimi žlezami, tj. jajčniki ali modi in črevesno steno.

Danes pa vemo, da živo srebro iz plomb vstopa v kri in črevesno sluznico, od koder se premakne v različne dele telesa in tam zelo srečno ostane do konca bolnikovega življenja. Živo srebro je snov, ki se ne le absorbira v živčno tkivo, temveč ima na živčno tkivo tudi uničujoč učinek. To so tako imenovane tubulinske molekule.

Motnje v delovanju ledvic

Pri ovcah se je filtracijska sposobnost ledvic že po 60 dneh zmanjšala za več kot 55 %. Ko se zmanjša izločalna funkcija ledvic, onesnaženja z živim srebrom pogosto ne prepoznamo.

Poškodbe in simptomi zaradi živega srebra

Živo srebro iz plomb zlahka prehaja v možgane in druge organe ter povzroča naslednje poškodbe:

• - vse nevrološke motnje, kot so epilepsija, multipla skleroza (MS), motnje spanja, bolečine vseh vrst, avtizem, demenca, Parkinsonova bolezen, amiotrofična lateralna skleroza (ALS), migrene, fibromialgija, disleksija, jecljanje, distonija, omotica, nespečnost
• - Čustva: depresija, napadi besa, sramežljivost, agresivnost, razdražljivost
• - Motnje učenja (motnje spomina tudi pri mladih ljudeh)
• - Motnje oči in ušes, motnje delovanja ščitnice
• - Poškodbe ledvic in jeter, vnetje dlesni
• - bolezni kostnega mozga
• - levkemija, tumorji
• - dovzetnost za okužbe (črevesne glivice, virusi herpesa ...)
• - Avtoimunske bolezni
• - srčna aritmija
• - Elektrosenzibilnost
• - Senzorične motnje

Odpornost na antibiotike

V konvencionalni medicini je največja težava odpornost mikrobov na antibiotike. Do zdaj je veljalo, da so bakterije proti antibiotikom odporne le zaradi antibiotikov. Če penicilin dajemo dovolj dolgo, se bakterije v organizmu prilagodijo na penicilin in so nato odporne. Bakterije imajo čudovito sposobnost komuniciranja. Ko bakterije v organizmu postanejo odporne na penicilin, sprostijo tako imenovane plazmide. To so majhni mehurčki, ki vsebujejo le delček DNK ali RNK, ki drugim bakterijam v okolju pove, kako naj postanejo odporne na penicilin, tj. vsebuje tako rekoč trik - majhen mehurček s trikom. Ne samo to, vsakič, ko izdihnemo, v naše okolje pride naval milijonov teh plazmidov. Druge bakterije se zelo hitro naučijo tega trika.

Živo srebro in hormoni

Zastrupitev z živim srebrom štirikrat pogosteje prizadene fante, saj testosteron znatno poveča učinek toksinov, medtem ko estrogen pred njimi ščiti. Če smo izpostavljeni tudi svincu, pride do sinergijskega učinka, pri katerem se učinek živega srebra 100-krat poveča.

Nevrološke motnje

Klasična napaka je, da se pri bolnikih z nevrološkimi motnjami opravijo testi krvi, las, urina in blata, težkih kovin pa nikjer ne najdejo. To vodi do zaključka, da jih v telesu ni. Bolniki imajo na primer v laseh veliko manj živega srebra kot zdravi bolniki. To je zato, ker je še vedno vgrajeno v celice. Živo srebro se lahko razgradi le, če se iz celice prenese v kri in se nato uskladišči v depojih, kjer povzroča manj škode. Šele po mobilizaciji z DMPS ali koriandrovim zeliščem jih je kmalu zatem mogoče izmeriti v krvi in urinu.

Aluminij je sprožilni dejavnik Alzheimerjeve bolezni in demence.

Uporablja se za čiščenje vode (aluminijev sulfat kot flokulant). Najdemo ga v kozmetiki, dezodorantih, zdravilih (npr. proti zgagi), cepljenju (aluminijev hidroksid), aluminijastih pločevinkah, dodatku za sol (aluminijev silikat) ... Aluminij se odlaga v možganih in blokira nekatere encimske procese.

Glivice-Candida

Težke kovine vežejo glive, glivična bolezen pa je način, ki ga je našel organizem, da veže težke kovine v celično steno gliv, ne da bi te vstopile v možgane.

Živo srebro med nosečnostjo

60 % materinega živega srebra se v kombinaciji nosečnosti in dojenja prenese na prvorojenca. Mati se razstruplja prek otroka. Razen če je bilo med porodi vstavljenih nekaj plomb in se je rezervoar težkih kovin napolnil. Živo srebro prehaja skozi placento brez vrzeli.

Alergije pri otrocih, nevrodermitis so zelo pogosto posledica materinih težkih kovin, ki so se prenesle na otroka. Astma pri otrocih, ulcerozni kolitis, Crohnova bolezen so tipične bolezni, povezane s težkimi kovinami.

Zlato, platina, paladij in druge kovine.

Zlate zalivke niso narejene samo iz zlata, ampak so zlate zlitine, običajno pomešane s platino, paladijem, bakrom, srebrom in nikljem. Povprečna zlata zlitina, ki se uporablja za krono, vsebuje 8-12 različnih kovin in 20-30 ostankov, sledi drugih kovin. Zlato ni neškodljivo. Zlate krone in zlate zalivke sproščajo kovine veliko počasneje kot živosrebrne zalivke. Zato ni večjih težav s strupenostjo, obstajajo pa težave z alergijami. Ko se kovine izperejo v telo, tj. počasi se drgnejo s plomb, prehajajo skozi slino v ustih in nato v črevesje ter nato v kri.

Te kovine se nato prilepijo na določene celice v ledvicah, jetrih in črevesju. Ko se kovina prilepi na celico, jo telesni imunski sistem prepozna kot sovražnika. Ta funkcija se imenuje funkcija haptena. Pritrdi se na celico v telesu in ta celica je tako s strani lastnega imunskega sistema telesa označena kot sovražnik.

Avtoimunske bolezni

Glavni vzrok številnih avtoimunskih bolezni so težke kovine, vključno s

• - lupus
• - sklerodermija
• - artritis
• - vse težave s ščitnico
• - migrena
• - ulcerozni kolitis
• - Crohnova bolezen
• - sladkorna bolezen

To so večinoma avtoimunske bolezni, povezane s kožo.

Implantati

Implantati so običajno izdelani iz titana. Titan je za mnoge ljudi alergen material, tj. občasno titanove vsadke prenašajo, običajno pa imajo dolgoročne posledice, saj ljudje postajajo vse bolj alergični. Po nekaj letih se pri njih razvijejo avtoimunske težave, dokler zaradi tega ne umrejo. V statistiki se šteje, da je pacient uspešen, če je zob (vsadek) zdržal do smrti.

Izjema so keramični vsadki, ki so veliko boljši in nimajo kovine. Implantati se običajno vstavijo na mestu, kjer je bil odstranjen okužen zob. Okužen zob je v kosti pustil okužbo, ki se ves čas kuha.

Vse informacije nikakor ne nadomeščajo obiska pri zdravniku ali terapevtu.

Ugotovitve in priporočila izhajajo neposredno od doktorja Klinghardta in njegovih dolgoletnih raziskav in izkušenj.

Vse informacije so brez jamstva!

Literatura

Različna predavanja Dr. Dietricha Klinghardta

http://www.power-for-life.com/Schwermetall-Ausleitung/schwermetall.html

http://www.rohkostwiki.de/wiki/Vortrag_von_Dr._med._Dietrich_Klinghardt_%C3%BCber_Schwermetalle

http://www.alternative-heilung.de/Schwermetallausleitung.htm

http://www.naturmed-net.de/biblio/vn/broschuere.aus.html#oben

Povezava:

http://cinak.com/home.php?id=editions/zeitschrift (Časopisi dr. Klinghardta)